Tempelj vseh bogov

Kako sem poimenovala naše sveče in kakšna je njihova zgodba?

Prvi del: Pantheon

 

Sedim za mizo in gledam v prazen list papirja. V glavo šviga tisoč idej in misli, kako naj poimenujem naše sveče? Sveče, ki bodo imele namen, zgodbo in bodo ljudem prinašale dobro počutje, morda celo upanje? Razmišljam in razmišljam in naenkrat se mi porodi ideja….pokličem Miha: ”Po templjih jih bova poimenovala!”.

Ime podjetja My Temple sem izbrala že pred časom brez jasne ideje kako se bodo sveče imenovale, vendar je v tem trenutku postalo vse kristalno jasno in vse ideje razprešene po moje glavi so se sestavile v celoto. In tukaj je bila. Prva sveča poimenovana po mogočnem templju v mojem najljubšem mestu – Pantheon v Rimu.

Rimski tempelj, danes cerkev, posvečen vsem bogovom. Mogočna zgradba, ki kraljuje sredi mesta prvotno zgrajena leta 27 pred našim štetjem, vendar v svoji dolgi zgodovini večkrat poškodovana in obnovljena. Pantheon krasi edinstvena kupola, ki si še dandanes lasti naziv največje nepodprte kupole na svetu, se dviga visoko v nebo in nas vabi, da si ogledamo njeno notranjost in zgodbo, ko jo skriva v sebi.

Zunanjost zgradbe nam da občutek skromnosti, stisnjena med male pizzerije in drveče skuterje se skriva pred radovednimi pogledi. Ob vstopu v svetišče se nam pogled odpre proti popolno oblikovani kupoli, kjer na sredini lebdi oko in nas usmerja proti vsemu božanskemu. Oculus je 8,2m široka odprtina na strehi in vsako leto 21. aprila, na dan ustanovitve Rima, točno opoldne svetloba osvetli vhod v Pantheon. Namen te predstave je bil, da ob vstopu osvetli cesarja in odraža njegov status boga na zemlji. Danes pa je le opomnik kako zelo je človek lahko nadut v svoji moči.

Tempelj so zgradile človeške roke, vendar so ga prav te tudi oropale. Leta 1631 je papež Urban VIII iz družine Barberini naročil odstranitev celotnega bakra, ki je pokrival streho Patheona in ga dal pretopiti za potrebe Vatikana. Še danes velja rek: Kar niso storili barbari so dokončali Barberini.

Zgodba o Patheonu je za mene zgodba o vztrajnosti. Če bomo stali trdno, poslušali sebe in sledili svojemu srcu bomo pustili svoj vtis na zemlji. Če bomo mirno opazovali in ne bomo sodili tistih, ki so nas prizadeli, temveč se od njih učili, takrat bomo dosegli notranji mir. Neomajno vero v nas same.

Urška