Vonj po življenju

Prijetni vonji nas vedno znova vračajo v najlepše trenutke v življenju. Mamin parfum, babičin štrudelj, dojenčkova glava, vonj po sveže pokošeni travi poleti. To vse se zasidra v naše možgane in ostane tam dokler jih ponovno ne opomnimo, da obstaja. Nikoli ne bom pozabila vonja deodoranta, ki sem ga uporabljala, ko sva se z Mihom odpravila na najino prvo daljše potovanje na Tajsko. Prav tako ne bom nikoli pozabila parfuma, ki sem ga ‘nosila’ na najin poročni dan ali Julija, ko je kot dojenček dišal po sladkem mleku. Zame so vonji vedno opomnik kako čudovito je lahko življenje. Kljub temu, da je polno vzponov in padcev se na koncu spominjam lepih trenutkov, slabi pa so le opomnik kako zelo sem iz njih zrastla v močnejšo osebo.

Ko pomislim na tisti star, predpotopni avtobus, poln bolivijcev, ki drvi ponoči po ovinkasti makadamski cesti neznano kam…vonj po potu, zatohlih dekah in pečenem piščancu, vmes pa midva edina gringota, utrujena in izgubljena, se spomnim kako majhno sem se takrat počutila, kako zelo slabo mi je bilo in kako bi dala vse na svetu, da bi se preslikala v domačo posteljo. In če me danes vprašate, te izkušnje nebi izpustila za nič na svetu, saj naju je prav ta pot pripeljala na najlepši kraj na zemlji. Vonj največ pomeni, ko pride z zgodbo. Z dobro zgodbo so lahko tudi neprijetni vonji nekaj lepega.

In prav tako so zasnovane naše sveče. Z aromami, ki se skoraj neopazno prepletajo, tvorijo celoto in pripovedujejo zgodbo.

Urška