A veš tisti občutek…
A veš tisti občutek
…

Ko se vrneš iz službe, odpreš vhodna vrata svoje hiše in naenkrat vse skrbi, vso breme pade iz tvojih ramen.
Doma sem. Vse bo v redu. Vse je v redu.
Skozi hišo se vije topel zrak in odžene mraz, ki ga čutiš v prstih na nogah.
Iz kuhinje diši večerja, v dnevni sobi pa tiho prasketa kamin.
Uležeš se na kavč kjer te čaka skodelica čaja, se zaviješ v toplo odejo in počasi srkaš topel čaj.
Telo se sprosti, srčni utrip umiri in misli odtavajo.
Po pravici
…

Večina izmed nas ne ve kako to izgleda.
Nimamo vsi doma kuharja in gospodinje, ki bi pospravila tisti kup čevljev pred vhodom, zaradi katerih komaj odpreš vrata. Prav tako nimamo vsi hiše ali kamina v dnevni sobi (tisti na televiziji ne šteje
). In nimamo vsi možnosti preležati celo popoldne.

Imamo pa dom. Ljudi, ki nas imajo radi in nas sprejemajo takne kakršni smo. Imamo prostor, kjer se lahko napolnimo z novo energijo. Če smo eni izmed srečnežev imamo zavetje, toplino in varnost.
Dom je občutek.
Dom ni velika hiša, pes, otroci, dober avto in kamin v dnevi sobi. Dom ni pogojen z denarjem. Dom je tam, kjer občutimo mir ne glede na to kakšen direndaj je okoli nas. Dom je v nas samih
.

Zato še enkrat vprašam…poznaš tisti občutek?

Jaz ga. Ko Julij popoldne zvleče vse ponve iz omare in tolče po njih s kuhalnico občutim srečo in mir. Ko se zvečer zleknem na kavč, na televiziji vklopim kamin z jazz glasbo in si prižgem dišečo svečko se počutim najbogatejša oseba na tem svetu
.

Urška