Ljubezenska pisma naše generacije
Ta fant mi je pa res všeč😍.
Zagledala sem ga na avtubusu na poti v šolo. Jaz, fazanka, v prvem letniku oblikovne, on gimnazijec na Viču, sem slišala od frendov.
Ampak kako naj pristopim? Tukaj je preveč ljudi in ta neumen sedež je v napoto.
Doma vključim internet, brni, telefonski kabel se pregreva – povezava vzpostavljena!
Internet explorer, najdi.si iskalnik, stran glasuj zame. Ok – najprej ime: Miha Zadra-neki, najde nekega miha_sniffn. Potem profilka…ja to bi lahko bil on – fant z kitkami, mogoče slika še iz osnovne šole.
A mi je res sploh všeč?🤔
Potlačim misel in pribijem eno 10-ko, čeprav zgleda profil precej zapuščeno.
Ima mogoče MSN (messenger)? Sigurno ga ima! Ampak tudi ta izgleda, kot, da ni v uporabi. Joj! Nič, napišem pa kar bo, bo.
– Oj Miha, Urša tukaj, zadnjič sva se spoznala na busu…kako si? –
5 minut nič. 10 minut nič. Potem pa ”Trntt!” Odpisal je! Tečem k računalniku, v ozadju slišim mami ”Urša svojo uro si prekoračla, ugasni računalnik!”. Besede letijo v prazno.
In tam sta bila. Dva kratka stavka, ki sta spremenila vse.
– Oj, ja valda. Kul, kako si ti? –
Romantično, kajne?😉
No nisva ravno Napoleon in Josephine. Mislim, da mi je Miha enkrat napisal nekaj smislu: ”Imaš lepe oči. Samo moje so lepše”.
In zagotovo nisva, kot Beethoven and Elise. Mi je napisal pesem, ampak tja se raje nebi spuščala.
Prav tako nisva, kot Romeo in Julija. Sta se ga pa najina očeta kraljevsko napila na najinih mlajih in sporekla kdo bo dal za doto.
Nekaj pa zagotovo sva – midva. Glasna, ljubeča, sproščena, brez zadržkov in brez opravičevanj.
In, ko se nama je pridružil Julij smo postali – mi. Glasni, ljubeči, sproščeni, brez zadržkov in brez opravičevanj.
Urška